Belatara
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.05. 2012, 21:20
Prispevkov: 15
Kraj: Ljubljana, Slovenija |
| JUGOSLOVANSKA VOJNA, I.poglavje |
 |
|
Približno dve leti nazaj se mi je prvič zgodilo, da so mi spanec kratile nočne more. Bile so tako žive in tako moreče, da sem se na pol ure zbijala v krikih, vsa premočena, ne vedoč kje sem in kaj je bolj resnično, moje zbujeno stanje ali moje nočne more med spanjem. Na srečo imam nadvse razumevajočega moža, ki mi je pomagal preživeti noč.
A moram ni in ni hotelo biti konec. Požrla sem ponos, stopila do svojega splošnega zdravniku, mu pogumno povedala, kaj se mi dogaja že dolgih štirinajst dni in dobila svojo prvo napotnico za psihiatra.
Zadeva se je sčasoma umirila. Nekaj so verjetno prispevali predpisani antidepresivi, še bolj pa razgovori s psihiatrom ter z vsemi, meni pomembnimi osebami, ki me obdajajo. Preživela sem, brez pristanka v Polju a kot sem rekla, če ne bi imela tolikšne podpore in razumevanja moje družine, ne vem kje bi bila danes. 
A glej ga zlomka, nočne more so spet tu. Resda nekoliko manj moreče, manj žive a mi kratijo prepotreben spanec. Čez dan komaj zberem moč za povsem enostavne aktivnosti, npr. obisk trgovine, službo, pospravljanje najinega doma, ... Še dobro, da nimava otrok, kajti ne vem kako bi mi takrat uspelo sestaviti mozaik svojega življenja.
Dobre matere imajo nekakšne senzorje ali šesti čut za svojega otroka, vem da jih moja ima. V trenutku me je prebrala, kot odprto knjigo a saj so se mi roke od te nenavadne izčrpanosti tako tresle, da tega nisem mogla skriti. Mogoče si niti nisem želela skriti.
Moja skrbna mati me je nemudoma poslal domov, z napotki da naj grem na urgenco, če se mi bodo napadi tesnobe ponavljali ali če bodo nevzdržni.
Vzela sem jo resno, saj si ne želim nočnih mor in vsega kar le-te potegnejo za sabo.
Odkod izvirajo nočne more, mi je jasno že kar nekaj časa. Težje je zadevo prenesti na papir, jo razložiti z razumljivimi pojmi. Potrudila se bom. Torej, vse odkar sem, tako kot nešteto drugih, izgubila svojo domovino Jugoslavijo in to na še tako krut način, se mi je življenje postavilo na glavo. Počutim se kot bi izgubila družino in z njo vso varnost, ki nam jo daje. Vem, prav nič politična misel, še manj trendovska a tako čutim.
O jugoslovanski vojni se skorajda ne govori več. Včasih se mi zdi, da sem imela le nočno moro in da je še vedno vse, tako kot je bilo. Potem pa na dan privrejo spomini. Smrt Tita. "Zdaj bo šlo pa vse k vragu!" je v tistem trenutku izgovoril starejši gospod, ki je kot otrok preživel 2.svetovno vojno. Izobražen gospod, sin rudarja iz Hrastnika, ki je v Jugoslaviji doštudiral in s pridnim delom ter znanjem prišel daleč. Človek, ki ga politika ni nikoli zanimala, čeprav je delal na RTV-ju. A njegovo delo je bilo strokovno in na srečo se mu ni bilo treba klanjati nikomur. Sposobnost in znanje sta mu omogočila dobro službo. V tistih časih se je to še dalo.
Nisem želela verjeti njegovim besedam. Ne, nikakor ne. Sama sem otrok mešanega zakona. Pravoslavec in katoličanka sta se zaljubila in poročila. Cerkveno. Brez težav. Nihče od njiju ni bil nikoli član partije. Bila sta del t.i. srednjega delavskega razreda. Vsak od njiju je imel svojo solidno službo. Oče je prejemal celo štipendijo, ki mu je omogočila zaposlitev takoj po odsluženem vojaškem roku. Služenje vojske je imel rad. Še dandanes pravi, da so bili to čudoviti dnevi, polni tovarištva in smisla. Tam sklenjena prijateljstva so se negovala še po odsluženem roku. Nacionalnost ni bila pomembna. Tako nas je ravno očetov prijatelj, s katerim sta skupaj služila v jugoslovanski vojski, vabil da naj takoj spakiramo in priletimo vsi v Sarajevo, k njegovi družini saj se je govorilo, da so jugoslovanska letala poletela proti Ljubljani. Mislim, da smo v Ljubljani takrat prvič slišali pravo sireno, ki je opozarjala pred napadom iz zraka in prvič bežali v zaklonišča. Napada ni bilo. Bilo je veliko ustrahovanja. Veliko ustvarjanja splošne panike. Za vsakim vogalom so se nam prikazovali bradati četniki, kasneje v nekem drugem mestu pa so se dejansko pojavili in bradati četniki in gladko obriti ustaši.
Medtem, ko je Slovenijo vojna le "preletela", je ostali del Jugoslavije vojno doživel v vsej krutosti, ki jo premore.
Tokrat sta moja starša vabila naše prijatelje iz Sarajeva v Ljubljano. Očetov prijatelj je Bosanec muslimanske vere. Prav tako njegova žena in otroci. Nam je bilo malo mar za nacionalnost in religijo. Okoli nas pa so divjali nacionalisti in verniki, se med seboj klali, streljali, bombardirali, zažigali hiše, posiljevali, poniževali, ...
Družina očetovega prijatelja je uspela pobegniti iz Sarajeva z zadnjim možnim avtobusom. On, očetov prijatelj pa se je odločil ostati in varovati stanovanje. Menim, da se ni zavedal, kaj vse ga čaka. In čakalo ga je mnogo tega. Vse nas je čakalo še mnogo tega a niti v najhujši mori si ni znal, ne mogel, nihče od nas predstavljati, da bo toliko krutosti, nesmisla in da bo trajalo in trajalo, ...
Naša družina je vojno spremljala s težkim srcem. Mama, hrvatica, oče, bosanec pravoslavne vere. Mati iz velike revne družine, oče edinec. Nacionalizma nismo mogli razumeti in vendar nas je tolkel z vseh strani. Celo materini bratje in sestre so se v nekem obdobju začeli čudno obnašati in na vse pretege poveličevati svoje poreklo. Moj oče je molčal. Ta isti moški, ki je vsem po vrsti popravljal avtomobile, jih sprejemal v naš dom, ko so prišli v Slovenijo, s trebuhom za kruhom, jim pomagal iskati službe, je kar naenkrat postal skoraj nezaželjen. Nihče ga ni vprašal, kako se počuti, ko po dneve ali tedne ne ve ali je njegova mati še živa. Telefoni so onemeli. Preko radioamaterjev in posameznikov, ki so sem in tja prišli s kratko informacijo o tem, da so jo nazadnje še videli živo, bolno a živo, smo sploh vedeli kaj približno se dogaja. Ko je bilo prehudo, ko so bila poročila preskopa in ko ni več zdržal, sva se odpravila vojni naproti. Odpeljala sva se v starem dieslu, polnem odej, zdravil, cigaret, oblek v Bosno. Enkrat sva se morala odločiti, da bova odšla raje preko Madžarske in Srbije, kot preko Hrvaške. Pot je bila resda daljša a varnejša, če je sploh katera pot bila varna. Tudi iz lastne vasi so očetu grozili, češ da je izdajalec srbskega naroda, ker smo na dom sprejeli begunce, muslimane in da ima za ženo hrvatico. To isto hrvatico so imeli včasih vsi tako radi, saj je bila vedno prijazna, nasmejana in pripravljena pomagati karkoli,komerkoli.
Tudi mojo humanitarno aktivnost je bilo bolje prikriti saj sem v večini pomagala beguncem v Sloveniji, ki pa so bili spet večinoma muslimani. Kamorkoli smo se obrnili, nikamor nismo spadali. In verjemite mi na besedo, skrajno boleče je biti ustrahovan, omalovaževan, provociran, prav z vseh strani.
Sama sem se ravno zaradi divjanja vojne v moji domovini, vpisala na takrat še Višjo socialno šolo, ki si je po vseh akcijah, ki smo jih, kot skupina sočutnih študentov oraganizirali kar nekaj, pridobila status Visoke šole za socialno delo.In prav je tako. Vsi delavci na šoli, z dekanico načelu, so nam bili pripravljeni pomagati. Šola nam je priskočila na pomoč in nam dodelila lastne prostore na faksu, odkoder smo pošiljali peticije drugim faksom po Evropi in izven nje. Zbrali smo ogromno količino denarja z "modernim beračenjem".
Kot vodjo projekta, me je razganjalo od idej. Uresničili smo čisto vsako. Mirovni shodi so bili le postranska stvar saj smo si želeli razpoznavnosti in to le zato, da bi lahko pomagali beguncem tu, pri nas v Sloveniji, kakor tistim, ki so ostali ujeti med dvema ognjema na Hrvaškem in v Bosni. Na začetku smo sem in tja z majhnim kombijem uspeli poslati na "krizna območja" vsaj najnujnejše potrebščine. Kasneje smo dol pošiljali že cele konvoje z zdravili, oblekami in prepotrebno hrano in pitno vodo.
Takih in podobnih akcij je bilo še veliko. O vsem tem in še marsičem pa v naslednjem poglavju.
_________________
Sandra |
