Belatara
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.05. 2012, 21:20
Prispevkov: 15
Kraj: Ljubljana, Slovenija |
| Ne omenjajte mi socialne drzave |
 |
|
Kar nekaj casa je ze minilo, odkar sem napisala zadnji prispevek na tem, mojem, forumu. Tudi mene se je lotila apatija, stres, nizanje tezav-predvsem financnih. Pri svojih stiridesetih se pocutim tako staro, utrujeno, brezizhodno...Namrec, prvic odkar sem zaposlena nisem dobila place. Nekatere poloznice so se iz lanskega Avgusta. Tolazim se z resnicnimi dejstvi, da je nekaterim se mnogo huje. Sram me je, da se tolazim s tem a mi, zal, pomaga da ne zapadem v totalno depresijo.
In, kako sem se znasla v taki situaciji? Scasoma, postopoma je nase malo druzinsko podjetje, ki nam je pomagalo preziveti vse do zdaj, knjizilo vse vec neplacanih racunov medtem je DDV, ki smo ga bili dolzni poravnati ostajal isti ali pa se je celo poveceval. Krpali in stukali smo kakor smo znali a to ne gre v nedogled. Vedeli smo, da ce nam dolzniki kmalu ne poplacajo vsaj nekaj tistega, kar so nam dolzni, da bo situacija postala resna, prekleto resna in boleca.
Res ne gre, ne mores kar naprej placevati davka za storitev za katero sploh nisi bil placan. Ko, nimas vec od kje vzeti, ko vidis kako si tudi ti, da bi se izkopal iz tezav, dolzan bankam in svojim upnikom, postane hudo. Slej kot prej si pred prepadom. Zdaj smo dejansko tu-pred prepadom. Komaj se drzimo za rob in samo vprasanje casa je, kdaj nam bo poslo moci in bomo zgrmeli v ta grozeci prepad v katerega so pred nami zgrmeli ze mnogi. In strah me je. Na smrt strah. Tu ne gre le zame, gre za mojo bolno mati, ki je zbolela ravno zaradi izcrpanosti-srce enostavno zmore, kar zmore, ce mu nalozimo prevec, bo zacel pesati. Potem gre tu za mojega oceta, gre za mojih pet mladoletnih necakinj in necakov. Gre za kar tri druzine in ponavljam:" STRAH ME JE!!!" Prekleto strah. Najraje bi kricala od obupa a kaj ko vem, da to ne bo prav nic pomagalo.
Ob strahu, se me loteva tudi jeza. Moja vedno postena mati je vedno posteno delala. Drzala se je pravil, ko se jih skoraj nihce vec ni drzal. Vse zivljenje naju je z bratom ucila kako je treba biti dober in posten. In zdaj je posteno "nasankala". In z njo tudi vsi mi. In ne morem si pomagati, da se ne bi ob vsem, kar se nam dogaja, sprasevala kaj je vec vredno-to, da lahko vsakemu ponosno pogledamo v obraz ali financna varnost? Iskreno, odgovora nimam. Nic vec mi ni povsem jasno. Vse skupaj postaja vse bolj sivo, lahko bi rekla kar crno. Edino, kar se zagotovo vem, je to, da me je strah.
_________________
Sandra |
